Nudenje zatočišča ljudem, ki zaradi preganjanja bežijo iz lastne države, je ena najstarejših značilnosti civilizacije. To omenjajo že pisna dela velikih zgodovinskih imperijev na Bližnjem vzhodu izpred 3000 let, na primer dela Hetitov, Babiloncev, Asircev in starih Egipčanov.

Po skoraj treh tisočletjih je zaščita beguncev postala ključna naloga Visokega komisariata OZN za begunce, ki je bil ustanovljen, da poskrbi za begunce, posebej za tiste, ki so po koncu druge svetovne vojne čakali na vrnitev v domovino.

Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951, ki že šest desetletij predstavlja temeljni dokument zaščite teh oseb, begunca definira kot osebo, ki je "zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države". 

Od svoje ustanovitve leta 1950 je UNHCR pomagal že na milijone beguncem po vsem svetu.

Begunci ne uživajo zaščite svoje države – pogosto je prav njihova lastna država tista, ki jim grozi s preganjanjem. V primeru, ko begunce druge države zavrnejo in jim ne dovolijo vstopa, so le-ti lahko obsojeni na smrt ali na življenje v senci, brez vsakršnih pravic in možnosti preživljanja. 

V mandat UNHCR sodi tudi iskanje trajnih rešitev, ki beguncem omogočajo ponovno zaživeti. Obstajajo tri takšne rešitve: lokalna integracija, prostovoljna vrnitev v domovino, ali pa preselitev v tretjo državo, v primeru, ko begunci ne morejo ostati v prvi sprejemni državi.