V Severni Afriki prihaja do premikov mešanih skupin ljudi, sestavljenih iz beguncev, prosilcev za azil in ostalih migrantov, ki prihajajo predvsem iz podsaharske Afrike. Medtem ko je večina teh oseb migrantov, ki iščejo boljše ekonomske možnosti za preživetje, pa nekateri med njimi potrebujejo mednarodno zaščito.

Z izjemo Libije – ki je pogodbenica Konvencije Organizacije afriške enotnosti iz leta 1969, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki, so vse druge severnoafriške države ratificirale Konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega Protokola iz leta 1967. Kljub temu pa nobena od teh držav, razen Mavretanije, ni uredila azilnih postopkov v skladu z mednarodnimi standardi.

UNHCR si bo v letu 2011 še naprej prizadeval zagotoviti zaščito čim večjemu številu beguncev in prosilcev za azil v tem predelu sveta. Novejši pozitivni premiki vključujejo tudi zanimanje alžirske vlade, ki je nedavno izrazila interes za sodelovanje z UNHCR pri vzpostavitvi nacionalne azilne zakonodaje. 

UNHCR zagotavlja pomoč tudi saharskim beguncem – po obisku visokega komisarja v Zahodni Sahari leta 2009, je agencija prestrukturirala programe pomoči, da bi s tem prispevala k dolgoročni dobrobiti beguncev, ki živijo v begunskih centrih na območju Zahodne Sahare. UNHCR je tako povečal višino sredstev za zdravstveno oskrbo, prehrano in izobraževanje. 

Številni begunci v Severni Afriki so se vrnili na območja, ki so jih morali zaradi nevarnosti v preteklosti zapustiti. Do decembra 2009 se je domov prostovoljno vrnilo okoli 19.000 mavretanskih beguncev, ki so bivali v Senegalu. Tudi v letu 2010 je UNHCR pomagal pri vrnitvi okoli 2.500 beguncem, ki so zapustili Senegal in se vrnili v Mavretanijo. Pri načrtovanju vrnitve ostalih beguncev v domovino, zlasti tistih, ki trenutno bivajo v Maliju, bo potrebno sodelovanje vseh vpletenih strani. 

Kljub napredku pa varnost v tej severnoafriški regiji še naprej ostaja glavna skrb humanitarnih organizacij. Leta 2010 je na primer libijska vlada ukazala organizaciji UNHCR zapreti urad v Libiji in s tem prenehati z opravljanjem vseh aktivnosti v državi. Sledila so razpravljanja med libijskimi oblastmi in UNHCR, ki so pripeljala do tega, da organizacija sedaj lahko nadaljuje s svojim delom, vendar so njene trenutne aktivnosti močno omejene.

Pomanjkanje ali nezadostna varnost predstavlja veliko oviro za UNHCR, ki želi zaščititi begunce in prosilce za azil v stiski, obstaja pa še vrsta drugih omejitev: slabi ali neobstoječi nacionalni azilni sistemi, pomanjkanje regionalnih ali nacionalnih strategij za upravljanje z mešanimi migracijskimi tokovi ter nerešena vprašanja Zahodne Sahare. Poleg tega aktivnosti, ki jih UNHCR izvaja v severnoafriških državah, ne potekajo na podlagi sporazumov o sodelovanju, kar močno omejuje možnosti za učinkovito zaščito beguncev in prosilcev za azil.

Vir: UNHCR Global Appeal 2011 Update