Evropske države že desetletja nudijo zatočišče ljudem, ki so preganjani. Varstvo temeljnih človekovih pravic je del evropske identitete. Leta 1999 so se države članice EU  zavzele za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, da bi se lažje spoprijele z naraščajočimi izzivi na področju azila v evropskem prostoru. 

V naslednjih letih je EU sprejela vrsto pomembnih zakonodajnih ukrepov z namenom usklajevanja različnih azilnih sistemov držav članic. Tako imenovana Dublinska uredba določa, katera država je zadolžena za obravnavo posamezne prošnje za azil. Direktiva o pogojih za sprejem prosilcev za azil in beguncev predpisuje minimalne standarde, ki jih je potrebno upoštevati pri sprejemu prosilcev za azil, vključno z določili o nastanitvi, izobrazbi in zdravstveni oskrbi. Direktiva o azilnih postopkih odreja minimalne standarde, ki so potrebni za poštene in učinkovite azilne postopke, kar predstavlja pomemben prispevek k mednarodnemu pravu, saj Konvencija o beguncih iz leta 1951 ne ureja minimalnih standardov, ki jih določa omenjena direktiva. 

Kot dopolnilo h Konvenciji o beguncih iz leta 1951 je Direktiva o zahtevanih pogojih uvedla subsidiarno obliko zaščite. Ta status je priznan osebam, ki niso begunci, a kljub temu potrebujejo mednarodno zaščito.

Poleg tega je EU ustanovila Evropski sklad za begunce, da bi državam članicam zagotovila finančno pomoč za nadaljnje razvijanje kvalitete azilnih sistemov. Leta 2003 je začel delovati evropski sistem za identifikacijo prstnih odtisov, imenovan EURODAC. Le-ta državam EU omogoča, da preverijo, ali je določena oseba predhodno že zaprosila za azil v kateri izmed ostalih držav članic EU.

EU ima pomembno vlogo na področju azila in področju preselitev beguncev in prosilcev za azil znotraj ali izven unije. Zakonodaja EU močno vpliva na razvoj mehanizmov za zaščito beguncev v ostalih državah članicah. Institucijam EU, kot so Evropski Svet, Evropska komisija, Evropski parlament in Evropsko sodišče za človekove pravice, pripada zakonodajna, izvršna in sodna oblast na področjih, ki so neposredno povezana z mandatom UNHCR.

Kljub direktivam in uredbam, ki stremijo k usklajevanju praks znotraj EU, se pristopi držav članic EU k zagotavljanju zaščite razseljenih ljudi in ustreznih sprejemnih pogojev, vključno z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe prosilcem za azil, pogosto razlikujejo. Tudi merila za priznavanje statusa begunca med državami članicami niso enaka. V nekaterih državah je dostop do osnovnih materialnih dobrin tako omejen, da številni prosilci za azil postanejo brezdomci. 

UNHCR pozorno spremlja spremembe v azilnih zakonodajah držav članic EU in institucijam EU in državam članicam EU podaja priporočila v zvezi z zaščito beguncev, preselitvijo v tretjo državo in integracijo v sprejemni skupnosti. Agencija OZN za begunce tudi redno izdaja poročila, predloge in pripombe, ki se nanašajo na azilno politiko in zakone o azilu.