Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 je ključni pravni dokument, ki določa, kdo je begunec, kakšne so pravice beguncev in kakšne so pravne obveze držav. Konvencija vsebuje načelo nevračanja (non- refoulement), ki določa, da se begunca ne sme prisilno vrniti na ozemlje, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo.

Eden izmed ključnih ciljev UNHCR v srednji Evropi je zagotoviti dostop prosilcev za azil do ozemelj držav podpisnic Ženevske konvencije iz leta 1951  ter do azilnih postopkov. UNHCR tudi skrbi, da so sprejemni pogoji in pogoji namestitve novo prispelih prosilcev za azil dostojni in v skladu z mednarodnimi standardi.

UNHCR na globalni ravni pomaga prosilcem za azil in beguncem najti trajne rešitve – pri tem obstajajo tri možnosti: integracija v sprejemno skupnost, varna in dostojanstvena vrnitev v domovino, ali v primeru, ko nobena izmed teh možnosti ni mogoča, preselitev v tretjo državo. 

V mandat UNHCR sodi tudi ščitenje pravic oseb brez državljanstva ter odkrivanje razsežnosti pojava odsotnosti državljanstva. UNHCR v srednji Evropi zagotavlja pravno zaščito teh oseb prek lobiranja za oblikovanje ustreznih nacionalnih pravnih okvirov. 

Visoki komisariat OZN za begunce podpira mednarodne sporazume, ki bodo izboljšali položaj beguncev, pomaga državam izboljšati njihove azilne sisteme ter deluje kot mednarodni opazovalec begunske problematike v srednji Evropi.