V sprejemnih centrih bivajo prosilci za azil in begunci (posamezniki in družine) začasno. Po vložitvi njihove prošnje za azil so prosilci za azil nastanjeni v enem takšnih centrov in morajo tam ostati, dokler njihova prošnja za azil ni dokončno rešena. Če/ko jim je priznan status begunca, lahko v centru še ostanejo nek določen čas (po navadi eno leto) ter se pripravijo na novo življenje v sprejemni državi. V izrednih primerih se beguncem to bivanje v centru lahko podaljša.

Sprejemni centri se med seboj razlikujejo – nekateri nudijo nastanitev beguncem, ki so vključeni v integracijske programe, lahko pa so to posebni domovi za otroke in mladoletnike brez spremstva.

Posamezniki ali družine, ki bivajo v sprejemnih centrih, so upravičeni do nastanitve, prehrane, osnovne zdravstvene oskrbe in manjše denarne pomoči. Kvaliteta teh storitev se ponavadi razlikuje med različnimi centri v državi, kot tudi med različnimi centri znotraj regije. 

Zato UNHCR ali njegovi partnerji (na primer nevladne organizacije) redno spremljajo kvaliteto bivalnih pogojev in ponujenih storitev v sprejemnih centrih. Spremljanje kvalitete bivanja je tudi del strategije o enakih pravicah glede na starost, spol in raznolikost (Age, Gender and Diversity Mainstreaming – AGDM). V izvajanje te strategije spada tudi ocenjevanje higienskih pogojev, kakovosti ponujene prehrane, možnosti za šport in rekreacijo in opravljanje verskih praks v posebej za to prirejenih prostorih.