Vsi otroci na svetu imajo podobne potrebe, vendar so potrebe po zaščiti pri otrocih in mladoletnikih brez spremstva nekoliko drugačne. Ti otroci so med dolgotrajnim in pogosto nevarnim potovanjem ločeni od svojih družin ali pa so že od doma poslani sami na pot, ki jo pogosto organizirajo tihotapci. Nekateri med njimi so postali sirote že v domovini, medtem ko se je večina morala že doma soočiti s travmo, revščino in pomanjkanjem možnosti za izobraževanje. Te grenke izkušnje iz preteklosti, skupaj s stisko in nevarnostmi, ki so jih izkusili med potovanjem, prispevajo k še večji ranljivosti teh otrok.

V srednji Evropi je vsako leto v povprečju okoli dva do tri odstotke vseh oseb, ki zaprosijo za azil, otrok in mladoletnikov brez spremstva. V nekaterih državah – na Madžarskem in v Sloveniji, jih je včasih tudi sedem do devet odstotkov celotne populacije prosilcev za azil. 

UNHCR v srednji Evropi si prizadeva prepoznati tveganja in specifične potrebe otrok in mladoletnikov brez spremstva, in sicer prek izvajanja strategije o enakih pravicah glede na spol, starost in raznolikost (Age, Gender and Diversity Mainstreaming – AGDM). Na podlagi te strategije večnamenske delovne skupine med izvajanjem metode ocenjevanja z udeležbo vodijo ločene pogovore z otroci, ki so prispeli v srednjo Evropo brez spremstva svojih staršev ali skrbnikov. Člani delovne skupine uporabljajo pri tem posebno metodologijo za izvajanje intervjujev z otroki.

UNHCR pri načrtovanju aktivnosti in oblikovanju programov za izboljšanje položaja otrok in mladoletnikov brez spremstva upošteva smernice za preprečevanje in odzivanje na spolno nasilje in na nasilje, pogojeno s spolom. Namen takšnega ravnanja je zmanjšati verjetnost, da bodo postali otroci in mladoletniki brez spremstva žrtve omenjenega nasilja, saj predstavljajo eno najbolj ranljivih skupin razseljenih ljudi. 

UNHCR redno opozarja pristojne organe, da otroci in mladoletniki brez spremstva ne bi smeli biti pridržani, in zagovarja alternativne možnosti pridržanju otrok. Ker tudi nekatere države v srednji Evropi še vedno pridržujejo otroke brez spremstva, jih UNHCR poziva, naj te otroke izpustijo in predajo v oskrbo njihovim družinskim članom, ki bivajo v državi azila. Poleg tega bi morale biti namesto pridržanja omogočene tudi alternativne možnosti, ki bi jih določili organi s področja varstva otrok. Otroci brez spremstva bi morali imeti imenovanega tudi svojega skrbnika ali pravnega svetovalca.